Druga oktobrska sobota je bila za mlade udeležence, ki sodelujemo v projektu YES – Youth Empowerment for a Stronger Europe, delovna. Zbrali smo se v ljubljanskih prostorih Mlade Karitas, da bi nadaljevali zgodbo iz Prage. Tam smo se konec poletja izobraževali o trenutno najbolj perečih družbenih izzivih, se opolnomočili z novimi poznanstvi in orodji ter znanje o človekovih pravicah, zagovorništvu in dobrih praksah, ki prispevajo k solidarni in vključujoči družbi, preneseli v Slovenijo.
Tako (verjetno) najglasnejša in najbolj aktivna ekipa v projektu YES – to smo dokazali v Pragi med 40 mladimi iz vsaj 12 držav in različnih organizacij, med njimi tudi Mlada Karitas Finska, Mlada Karitas Češka, Karitas Evropa in YES Forum) nadaljujemo z delom in stremimo h glavnemu cilju – mlade v našem lokalnem okolju izobraziti o izstopajoči družbeni težavi in jih spodbuditi k spremembam.
Razmišljali smo in razmišljali …
Po tem, ko smo za ogrevanje opisovali svoje počutje, med drugim z besedami domače, navdahnjeno in jezno – za jezo nismo bili krivi prisotni, tako pač pride kakšen dan –, smo na hitro ponovili, česa vse smo se naučili v Pragi. Čeprav spomini niso bili najbolj sveži, smo s skupnimi močmi dobro povzeli prvi trening v sklopu projekta. Predvsem pa smo v uvodnem sobotnem delu sledili rdeči niti, ki se je oblikovala že v češki prestolnici: da delo pospremimo z veliko kave, prigrizkov in dobre volje – tudi če zaradi tega moderatorji programa kdaj izgubijo glavo. No, Luka in Ema sta se dobro držala.
V nadaljevanju se nas je vseh deset razdelilo po skupinah in začelo razvijati svoje ideje. V Pragi nas je bilo pravtako deset, a je Kristijan zaradi pomembne življenjske prelomnice tokratno srečanje izpustil. V njegove “velike” čevlje (Kristijan je bil namreč naš praški fotograf, voznik in snemalec) smo vpoklicali Tima in Rahelo. Ekipa YES projekta se je tako povečala – kot Kristijanova družinica.
Moški del ekipe se je posvetil tistemu projektnemu delu, ki ga moramo izpolniti kot partnerji iz Slovenije – Discord, kanal za komuniciranje, ki ga zaenkrat znamo ali bolje rečeno ne znamo najbolje uporabljati, mora biti v času projekta aktivno stičišče idej, mnenj ter izmenjave dobrih praks in napredka v posameznih sodelujočih državah. Fantje so zato raziskali platformo, si pogledali nekaj videov in – kot so sami priznali – se zelo zabavali. Ah, fantje.
No, punce pa smo razmislile o konkretni ideji za našo mladinsko kampanjo. Iskale smo nekaj, kar bi lahko povezalo Mlado Karitas po vsej Sloveniji in je nekaj, kar mlade bremeni, je torej družbeni problem. Čeprav smo veliko govorile, dežja nismo priklicale, a sprva tudi složnosti ni bilo. Na mizi oziroma na tabli smo imele namreč dve precej izoblikovani (čeprav je Ema vztrajno poudarjala, naj tega ne počnemo) in nepovezani ideji: slaba finančna pismenost in duševno zdravje. In kot že pregovor pravi – kjer se prepirata dva, tam tretji dobiček ima –, smo vsi skupaj po premoru in težki odločitvi, kaj bomo jedli za kosilo, izbrali nekaj tretjega.
Kako smo prišli do tretje ideje?
Če imaš v skupini Klaro, ki ima pozorno estetsko oko, potem med odmorom spremljaš navdušenje nad kemičnim svinčnikom, ki »kar drsi po podlagi, se ne razmazuje in je prave modre barve«. Učinkovitost omenjenega pisala je preizkusila tudi s svojo nedominantno roko, kar pa ji ni šlo najbolje od rok. To je opazila Petra in se pohecala, »da bi v letu 2025 to pa morala znati«. Petra je izhajala iz tega, da moraš biti dandanes v vsem in v vseh pogledih dober, če ne celo perfekten. Klara je, seveda, to predpostavko ostro zavrnila z besedami: »V vsem pa tudi ne moreš biti dober, vse ne gre!«
Aha! In tako se je rodila naša ideja. Naredimo kampanjo o previsokih pričakovanjih! Mladi se namreč danes soočamo z velikimi pričakovanji, ki si jih ne nalagamo nujno sami. Na nas se lepijo predvsem na družbenih omrežjih, z nami vztrajajo v resničnosti, sčasoma pa zase (zavestno ali podzavestno) pravimo, da nismo dovolj. Dovolj pametni, lepi, uspešni, pridni, zreli, duhoviti, visoki, sposobni, odločni, produktivni, aktivni. Da nismo dovolj v trendu, premalo telovadimo, premalo potujemo, nimamo tega in onega, premalo razmišljamo o prihodnosti, smo preveč poduhovljeni, mislimo le nase … Nemogoče je našteti vse oznake, ki nam jih pripisujejo.
Ker se zavedamo, da živimo v sistemu, ki spodbuja potrošništvo in tekmovanje, kaznuje pa vsakega začetnika in vsako napako, smo izpostavili, da smo mladi sami tisti ključni posamezniki, ki imamo moč, da prepoznamo to primerjanje, nespodbujanje in nehvaležnost za stvari, ki jih imamo (in teh je absolutno preveč) ter se zavedamo navedene težave.
Upamo, da bomo s kampanjo mlade prepričali ali vsaj spodbudili k razmisleku, da smo dovolj. Da je dobro, če se preizkusimo v novih rečeh in da je čisto okej, če nam ne uspe. Da smo lahko vse, ampak ne vse naenkrat. Da je življenje na telefonu nekaj, resničnost pa je skoraj vedno drugačna. Da imamo vsi svoje bitke, pa smo zaradi tega še vedno vredni spoštovanja. Da so neprijetna čustva običajna in da so pravi cilji le tisti, ki so uresničljivi za nas.
Na koncu je pomembno le eno: da si dober človek, da dobro želiš drugim in delaš dobro za skupnost.
Kampanja bo aktivna vsaj do leta 2027. Vabljeni, da nas spremljate.
Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.
Foto: Ema Pestotnik