Katarina, Lučka, Denis in Špela so osnovnošolci, ki v Ljubljani obiskujejo učno pomoč. Ob četrtkih jih v centru Mlade Karitas gosti Daša, pogosto pa se ji pridružijo še drugi prostovoljci. Ko sem sončno četrtkovo popoldne v aprilu tudi jaz izkoristila za obisk učne pomoči v Ljubljani, sta bili tam tudi prostovoljki Zala in Ana. Lepa druščina odraslih in mladih je najprej rešila nekaj matematičnih in geografskih zagat, nato pa nekajkrat podrla jenga stolp in spekla palačinke. Vmes pa – če si otrokom podrobno prisluhnil – so na plano prišli marsikateri izzivi, vprašanja in skrbi, ki jih otroci ne znajo rešiti sami.
Katarina, tako kot Lučka, Denis in Špela, obiskuje eno izmed osnovnih šol na Viču. Čeprav je v sedmem razredu sošolka z Lučko, bi morala obiskovati osmi razred. Tega na začetku najinega pogovora ni povedala – kot da je želela to zamolčati. Prostor, v katerem se zbirajo otroci in poiščejo pomoč pri učenju, je sicer zelo prijeten, okolje pa odprto za vsa njihova vprašanja. A morda je name takrat gledala še kot na neznanko, kar sem v resnici tudi bila.
Nekoliko zadržanega odnosa z njene strani si nisem jemala k srcu. Raje sva odprli atlas sveta in si podrobno ogledali zemljevide. Da se ne spomnim, kdaj sem nazadnje odprla to zbirko zemljevidov, sploh ne bomo omenjali. Pri glavnih mestih skandinavskih držav je bilo nekaj težav, pri baltskih pa sem se naravnost osramotila. Katarina je dobro poznala zemljevide, čeprav je vmes nekajkrat zatrdila, da geografija ni njena močna točka.
Ko sva pregledali zemljevid Evrope, sva v Severni Ameriki raziskovali, kje živijo najini sorodniki. Katarina ima sorodnike na Floridi, jaz pa v Torontu. Spraševali sva se, če jih bova kdaj obiskali – polet do tam je namreč dolg in precej drag. Pot je krajša in zagotovo manj naporna do Banjaluke, kjer živi Katarinina razširjena družina. In njena najboljša prijateljica, s katero si je dopisovala tudi med učno pomočjo, čeprav bi moral telefon samevati v Dašinem ‘zaporu za telefone’. Ko sem jo opozorila na to in telefon tudi sama odložila na okensko polico, mi je Katarina sledila. Kmalu za tem se je, ko nisva bili več obkroženi z raznimi motilci, spremenila smer najinega pogovora.
Katarina je omenila, da prijateljico v Bosni in Hercegovini zelo pogreša. Da ima prijatelje sicer tudi v Sloveniji, a da odnos z njimi ni enak. S tisto prijateljico iz Banjaluke je preživela vso zgodnje otroštvo in samo predvidevam lahko, da sta ušpičili marsikaj. Katarina se zato na Viču največ druži s svojo sestro, ki pa je v aprilu za en teden odšla v šolo v naravi. Tudi njo je Katarina tisti teden zelo pogrešala. “Ne morem se z nikomer pogovarjati,” je pojasnila.
Ko sem ji odvrnila, da se lahko pogovarja s starši, mi je s pogledom dala vedeti, da sem ustrelila kozla – ja, ker vsi vemo, da se s starši res lahko pogovarjaš kot s sorojenci ali prijatelji. Čeprav sem razumela njen pogled in njeno perspektivo, pa me je vseeno zanimalo, kako se razume s starši. Povedala je, da dobro, le da jo skupaj s sestro velikokrat primerjajo s sestričnami in bratranci. Aha – nič nisem več vprašala. Katarina je sama od sebe razložila, da je njena sestrična po besedah njene mami bolj pametna. In da ima boljše ocene, lepše se obnaša, več pomaga doma pri hišnih opravilih …
“Kot da moji starši ne bi vedeli, kako je bilo pred leti v četrtem razredu priti v tujo državo, v novo okolje, v nov razred, si poiskati nove prijatelje – in na koncu še enkrat hoditi v četrti razred,” je bila iskrena. Na koncu je še dodala, da ima občutek, da preprosto v ničemer ni dobra. In da ni dovolj. Da bi morala biti drugačna. Da ji to ne gre, v onem je slaba, tretjega se ne loti zaradi strahu pred neuspehom.
“Ampak Katarina – zagotovo si v čem dobra! Dajva, malo pomisliva …” sem jo spodbudila in ji zastavila nekaj iztočnic. In Katarina je skozi pogovor čisto sama in skorajda nezavedno naštela vsaj sedem stvari, v katerih je dobra oziroma jih rada počne. Petje, reševanje ugank, igranje košarke in priprava bureka so bile le nekatere izmed njih (z veseljem bi preverila, če predvsem tole zadnje drži). Ko sem naštela vse, kar je ona sama omenila, se je nasmehnila. Čisto malo se ji je videlo na obrazu, da je bila ponosna nase.
In tako je Katarina, ko se je neki četrtek odpravila na učno pomoč, spet dobila iskrice v očeh. Ne le zaradi rešene domače naloge iz geografije, temveč vnovičnega srečanja s prijatelji, družabnih iger, palačink in pogovora. Učna pomoč ni le stopnička do lepših ocen in opravljenih šolskih obveznosti, ampak je aktivnost, kjer se otroci učijo vere, zaupanja in sodelovanja – kot nekakšna šola za življenje. Je zaupen prostor, kjer raste srce teh pogosto preslišanih otrok – da je na koncu večje od vseh celin v Katarininem atlasu.
Za te otroke in take izkušnje skrbi program učne pomoči, za katerega letos zbiramo sredstva v postni dobrodelni pobudi Škatlica. Ker se akcija bliža koncu, vas želimo še (skoraj) zadnjič spodbuditi, da podprete veliko priložnost, privarčevana sredstva pa nakažete prek spletne strani. Načinov je več, več informacij najdete na spletni strani Škatlice.
Če pa si letos akcijo zamudil ter se nisi odpovedal mali razvadi (sladkarijam, dostavi hrane, kavicam …) in posledični nisi varčeval za Škatlico, pa lahko tudi:
- moliš za pobudo, otroke in mlade prostovoljce;
- ekipi Škatlice nameniš kakšno spodbudno besedo v času akcije;
- med družinske člane, prijatelje in znance širiš glas o Škatlici.
Vaše podpore bomo v vseh oblikah zelo zelo zelo veseli. Hvala iz srca!
* Sodelujoči otroci so anonimizirani, tako da jih ni možno prepoznati po imenu, razredu, predelu Ljubljane ali družinski zgodovini, niti jih ni možno povezati z otroki na fotografijah.